Običaji
Nošenje cerkvic v Železni Kapli
V začetku 15. stoletja je območje Železne Kaple utrpelo številne poplave, česar se domačini še danes spominjajo s tako imenovanim nošenjem cerkvic na predvečer svečnice, 1. februarja. Legenda pravi, da je bil povod za nastanek priljubljenega običaja neurje, v katerem je bil poplavljen celoten kraj razen cerkve Maria Dorn, ki je edina kljubovala povodnji. Takrat so se prebivalci Železne Kaple zaobljubili, da bodo vsako leto v zahvalo za rešitev organizirali procesijo. Ta poteka tako, da nosijo majhne cerkvice s svečami v Belo/Vellach, kjer jih po zahvalni maši prepustijo vodam reke (vir in več informacij).
Lomski ploh ali "vomnsk poh", kot mu rečejo domačini, se vleče vedno takrat, kadar od božiča do pusta v vasi ni nobene ohceti. Nekdaj je bila namreč ravno zima čas porok, saj so takrat imeli kmetje največ časa. Ploh je velika smreka in predstavlja ženina. Fantje jo v posmeh vsem dekletom, ki se niso hotela poročiti, vlečejo skozi vas. Pravijo »Če dekleta niste hotele noben'ga od nas, fantov, za moža, potem pa imejte za ženina tegale 'ta kosmat'ga', smreko!« Seveda je vse skupaj obrnjeno precej na šalo in smeh, saj je pustni torek, dan veselja in norčij (vir in več informacij).
Vlečenje ploha v Pliberku
Tudi v Pliberku je poseben običaj na pustni torek vlečenje ploha. Mladi fantje in možje skozi Pliberk in okoliške kraje vlečejo "ploh" (odžagan del debla – hloda), ki ga izročijo neporočenim dekletom in ženskam. S tem naj bi jim pokazali, da so "še vedno samske" in jih opozorili, naj se to do naslednjega leta spremeni. V preteklosti je opisani običaj potekal v skoraj vseh krajih na Koroškem, danes pa le še v Pliberku, Libučah in Šmarjeti (vir in več informacij).
Gregorjevo je star običaj na predvečer sv. Gregorja, 11. marca, v času, ko se "ptički ženijo" in je pravzaprav pozdrav luči in svetlobe in oznanja prihod pomladi. Včasih so čevljarji iz veselja, ker jim pri delu ni bilo več potrebno uporabljati luči, prižigali kres ter po zraku vihteli bakle iz starih v smolo namočenih metel. Poleg tega so po reki spuščali prižgane peharje, napolnjene z žaganjem, in hišice iz lepenke na trši podlagi, v katerih so bile prižgane svečke. Nekdaj je bil to predvsem praznik čevljarjev, danes pa običaj ohranjajo tržiške osnovne šole. Učenci namreč pri tehničnem pouku izdelajo hišice, ki jih razstavijo, po sprevodu skozi staro mestno jedro pa prižgane hišice spustijo po Tržiški Bistrici (vir in več informacij).
Frajšprehunga je star čevljarski običaj oziroma natančneje strokovni izpit, ki so ga nekdaj morali opraviti čevljarski vajenci, da so dobili učno spričevalo. Običaj oživi tudi danes, vsako leto na Angelsko nedeljo v Tržiču, mestu z bogato čevljarsko tradicijo. O razviti šuštariji v Tržiču pričajo že viri iz 15. stoletja. V letu 1860 je imel Tržič 52 čevljarskih delavnic, kar pomeni, da so se v vsaki drugi hiši ukvarjali z izdelavo čevljev. Da so vajenci napredovali v pomočnika, jih je bilo potrebno "frajšprehati" - izprašati. Angelska nedelja, na katero je frajšprehunga potekala, se je vedno končala s sejmom, plesom in veselico.
Frajšprehungo si lahko ogledate na Šuštarski nedelji, odmevni prireditvi, ki se ohranja že več kot 40 let in vsako leto v Tržič privabi več 10.000 obiskovalcev (vir in več informacij).
