Naravne zanimivosti

Travnike med vasicami Planina pod Golico, Plavški Rovt, Prihodi in Javorniški Rovt, spomladi pobelijo čudoviti cvetovi narcis. Domačini jim pravijo ključavnice.
Rastejo tudi na planini Rožici, v Podgorju v Rožu, dolini Poden (Bodental) in Medvedjem dolu (Bärental), ki so zaradi travnikov gorskih narcis posebnost avstrijske Koroške.
Narcise rastejo na odprtih, vlažnih in toplih območjih. Koristi jim tradicionalen način obdelave travnika, pozna košnja po 20. juniju, čiščenje zarasti in gnojenje z doma pridelanimi gnojili. Rastišča so zajeta v evropsko omrežje ekološko pomembnih območij narave Natura 2000. Posebnosti ključavnic se moramo zavedati vsi, tako kmetje kot tudi obiskovalci belih poljan, in jih ohranjati z ustrezno lokalno in nacionalno podporo (vir in več informacij).

Narcise

Na obeh bregovih reke Tržiške Bistrice, od naselja Čadovlje do osrednjega dela Dovžanove soteske in nazaj do izhodišča, je urejena krožna gozdna učna pot. Na sprehodu po gozdni učni poti izvemo značilnosti o funkcijah gozda, razvoju in sestavi gozda, gospodarjenju z gozdovi, naravni obnovi gozda, o živalih, ki poseljujejo različne sloje v gozdu, o značilnostih gozdnega ekosistema na splošno in nekatere posebnosti gozdnih površin na območju Slovenije (vir in več informacij).

Če od Medvodja sledimo potoku Stegovnik, nas po nekaj sto metrih pripelje pod Stegovniški slap. Spomladi ali po obilnih deževjih se čez zavite skalne sklade bučeče vali vodni stolp, visok kakšnih 15 metrov. Potok si je skozi milijone let mirno dolbel strugo in odlagal v njej kamenje, ki mu ga je pošiljala gora. Neopazno bi končal svoj tok v Tržiški Bistrici, če mu poti ne bi zaustavil temno siv, ponekod skoraj črn dolomit mezozojske starosti (vir in več informacij).

Stegovniški slap

Tominčev slap (v dolini Belega potoka pri Podljubelju) se spušča prek stene ladinijskega konglomerata, starega dobrih 230 milijonov let. Že na vrhu se njegov stržen razcepi, tako da debelejši curek najprej zdrsi po zglajeni in izžlebljeni steni, ki se kmalu odseka, da voda navpično pada v tolmun; tisti tanjši pa si gloda pot nekoliko postrani po prelomni razpoki prav do dna. Po nalivih se curka združita in bučeče odmevata po Šentanski dolini (vir in več informacij).

Tominčev slap

Mirna dolina Završnice z Završniškim jezerom je priljubljeno izhodišče za vzpone na bližnje gorske vrhove in obiske planinskih postojank (Valvasorjev dom, Prešernova koča na vrhu Stola, planinski dom na Zelenici ipd.), za sprehajanje pa je najbolj privlačno območje Peči, od koder se odpira čudovit razgled proti Julijcem, Pokljuki, Jelovici, Ajdni in Potoški planini (vir in več informacij).

Dolina Završnice

Nedaleč od kmetije Spodnji Virnik na Jezerskem si lahko z razglednega mostička ogledate prav poseben naravni pojav: lehnjakove izvire. Voda, ki se pretaka v tem delu Karavank je namreč bogata z raztopljenim ogljikovim dioksidom, ki se na svoji poti iz globine obogati z raztopljenim apnencem; ko voda v izviru priteče na površje se iz nje izloča ogljikov dioksid. Ta se useda na mahove, rastline ter odmrle ostanke živali in zapolni njihove pore. V trdnem oklepu mehki deli propadejo, ostanejo pa njihovi odtisi. Skorjaste prevleke tvorijo krhko, porozno in luknjičavo kamnino – lehnjak (vir in več informacij).

Lehnjakovi izviri

Zoisov park na Javorniškem Rovtu je imenovan po znameniti botaniku Karlu Zoisu, ki je ob Pristavi uredil botanični vrt in pred več kot dvesto leti našel rumenocvetno mačeho, ki je danes poznana pod imenom Zoisova vijolica in jo najdemo samo na pobočjih Karavank. V parku najdemo čudovita eksotična ter domača drevesa in tri jezerca, ki so polna življenja malih zanimivih živih bitij. Vse to je danes del Naravoslovne in rudarske učne poti (vir in več informacij).

Zoisov park

Korošci ohranjajo pojmovanje drevesa kot starodavnega simbola življenja. Tako na Koroškem ob starih kmetijah kraljujejo večstoletne lipe, ki so ponos domačij in na daleč vidni okras pokrajine. Najbolj posebna med njimi je več kot 770-letna mati vseh slovenskih lip Najevska lipa oz. Najevnikov lipovec (Tilia cordata) na Ludranskem vrhu nad Črno na Koroškem. S svojimi enormnimi merami - z obsegom 10,70 m v prsni višini - velja za najdebelejše drevo v Sloveniji. S Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur.l. RS št. 111/2004) je določena za naravno vrednoto državnega pomena. Z Najevsko lipo je povezana zanimiva zgodba o njenem nastanku, saj naj bi jo na enem izmed svojih plenilskih pohodov po Evropi zasadili Turki in naj bi označevala zakopani turški zaklad. Od osamosvojitve Slovenije pa je postala tudi kraj vsakoletnega druženja slovenskih politikov. (Več informacij)

Najevska lipa

Peca je obsežno gorsko območje v vzhodnih Karavankah in najvzhodnejši dvatisočak (Kordeževa glava - 2126 m) v Sloveniji. Ovršje Pece je botanično pomembno zlasti kot rastišče alpskih vrst na vzhodni meji območja razširjenosti. Posebej značilne rastline so: najmanjši alpski zvonček (Soldanella minima) in navadni alpski zvonček (Soldanella alpina), alpska zlatica (Ranunculus alpestris), polegla alpska azaleja (Loiseleuria procumbens), avrikelj (Primula auricula), najmanjši jeglič (Primula minima), alpski kosmatinec (Pulsatilla alpina), Kluzijev svišč (Gentiana clusii) ter endemični kamniška murka (Nigritella lithopolitanica) in trava peška ovsika (Helictotrichum petzense). Slednja je bila opisana prav po primerkih iz Pece in tako je tukaj njeno klasično nahajališče (Locus classicus). Omeniti je potrebno še endemit jugo-vzhodnih Alp Zoisovo zvončnico (Campanula zoysii), ki uspeva v skalnih razpokah v stenah Pece. Rastišča te zvončnice so evropsko pomembna, kot so pomembna tudi alpinska travišča na ovršju ter ruševje. Zaradi naštetega je Peca potencialno posebno ohranitveno območje in tako del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000. (Več informacij)

Peca

Uršlja gora ali Plešivec je izoliran gorski kompleks na vzhodnem robu Karavank. Ovršje gore je reliktno rastišče redkih, ogroženih in zavarovanih rastlinskih vrst in združb ter bivališče redkih živali. Posebej pomembne rastline tu so kortuzijevka (Cortusa matthioli), alpska zlatica (Ranunculus alpestris), lovorolistni volčin (Daphne laureola), kamniška murka (Nigritella lithopolitanica) ter zoisova zvončnica (Campanula zoysii). Zadnji dve vrsti imata tukaj skrajno vzhodno mejo svoje razširjenosti. Na zakisanih travnikih z volkom (Nardus stricta) raste arnika (Arnica montana), ki je ogrožena zaradi množičnega nabiranja v namene ljudskega zdravilstva. Zanimivo je pojavljanje metuljev črnega apolona (Parnassius mnemosyne) in jesenovega pisančka (Hypodryas maturna), ki sodita med zavarovane vrste Bernske konvencije. (Več informacij)

Uršlja gora

Tudi pri nas stare zgodbe pripovedujejo o izvirih čudežne žive vode, ki ozdravljajo bolezni, vračajo mladost, preganjajo smrt. V spodnjem delu Mežiške doline sta dva izvira mineralne vode, ki sta nacionalnega pomena. Najbolj znan izvir s čisto, alkalično in brezžvepleno hotuljsko slatino je na Rimskem vrelcu pri Kotljah. (Več informacij)

Rimski vrelec pri Kotljah

Naravni rezervat Korške peči (Trögerner Klamm) je pisan mozaik gozdov, sotesk, skalovja, izvirov in slapov ter predstavlja edinstveno pokrajino s svojevrstnim značajem. Na tem področju se prepletajo elementi alpske in submediteranske vegetacije. Tu domujejo redke in ogrožene živalske in rastlinske vrste. Hudourniški potok Trögerner-Wildbach s svojo kisika polno ter čisto zelenomodro svetlikajočo se vodo nudi življenjski prostor potočni postrvi in šarenki. V potoku najdemo tudi pisane primerke konglomerata, ki so ga skozi čas čudovito oblikovale divje vode. Za najmlajše obiskovalce je na koncu Korške soteske urejen doživljajski park na vodi, ki vabi k igram v naravi. (Vir in več informacij)

Korške peči

Sila vode je skozi milijone let izoblikovala idilično sotesko Kupic (Kupitzklamm). Z visoko vlažnostjo zraka soteska ponuja idealen življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Na suhih predelih, v skalah in na skalnatih policah cvetijo najlepše alpske cvetlice, kot so alpski avrikelj, slečnik in alpska mastnica. Svet naravnih čudes in raznovrstnosti! Kotički miru vas vabijo, da odkrijete njihovo moč. Soteska je dostopna preko pešpoti Kneippwanderweg in po cesti proti kraju Remšenik/Remschenig. (Vir in več informacij)

Belska Kočna (Vellacher Kotschna) je znana po svojem cvetličnem svetu. Tukajšnje redke vrste in bohotno rastje ustvarjajo čar južnoalpske flore. Tu lahko opazujemo cvetice vseh letnih časov v enem dnevu. Ko se stali mehek sneg v krnici, pridejo na dan nežne pomladne cvetlice; v nižjih legah se že kaže bujno poletno rastje in v dolini cvetovi, ki oznanjajo prihajajočo jesen. Če smo dovolj tihi in mirni, lahko opazimo tudi čredo gamsov, ki prečka pot. Ali pa opazujemo planinskega orla, ki visoko v zraku veličastno riše svoje kroge. (Vir in več informacij)

Leta 1991 je bil za obiskovalce urejen dostop do enega najveličastnejših naravnih spomenikov Avstrije – Obirskih kapniških jam. Udoben avtobus vas pripelje iz Železne Kaple do vhoda v jamo na nadmorski višini 1078 m. Obirske kapniške jame s svojimi številnimi naravnimi čudesi spadajo med najlepše primerke kapniških jam v Avstriji. V tem gorskem masivu je od srednjega veka pa do leta 1900 cvetela rudarska dejavnost. Na različnih postajah se obiskovalcu razkriva zgodovina rudarstva in težavni pogoji delovnega življenja znotraj gore. Številni razstavni predmeti so na voljo, da se jih dotaknete in jih otipate. Stalaktiti in stalagmiti, stolpiči in stebri – vse se prepleta med seboj. Odhod avtobusov do Obirskih jam je z Glavnega trga v Železni Kapli. (Vir in več informacij)

Obirske kapniške jame

Naravni in cvetlično-doživljajski park na Ženeškem jezeru (Sonnegger See)
Odkrijte lepoto in raznolikost narave v parku s površino 40.000 m². Občudujte edinstvene zbirke gozdnih in vrtnih rastlinskih vrst v očarljivo urejenem tematskem parku. Uživajte pisano paleto barv in vonjev, ki vam jo lahko ponudi le narava. Pustolovske igre in plezalne stene, labirinit, welness, doživljajske čutne poti, labirinti in ugankarski izzivi čakajo, da jih vsa vaša družina osvoji! Aktualni programi in termini prireditev, tematskih vodenj in koncertov v živo so na voljo na spletni strani naravnega in cvetlično-doživljajskega parka. (Vir in več informacij)

Grebinjska kapniška jama (Griffner Schlossberg)
V velikih apnenčastih skalah gore Griffener Schlossberg se skriva najbolj pisana kapniška jama Avstrije. Najdbe, kot sta dva kurišča, ostanki orodja in izumrlih živali, jamskega medveda in mamuta, pripovedujejo nemo zgodbo o življenju v stari kameni dobi. Gre za najstarejše najdišče na Koroškem, kjer obstajajo dokazi o človekovem življenju. V zadnjem delu vodenja obiskovalci na podlagi multimedijske predstavitve spoznajo pot skozi čas vse od nastanka Zemlje do sedanjosti. (Vir in več informacij)

Veličastna, 1,2 km dolga soteska Čepa (Tscheppaschlucht) je skalnata in strma soteska, ki jo zaznamujejo deroči slapovi, hitri tokovi in ostre skalnate tvorbe. Skozi tisočletja jo je oblikoval potok Borovnica/Loiblbach. Še posebej razburljivi za prečkanje so številni mostovi in lestve. S Hudičevega mosta, ki vsekakor predstavlja vrhunec doživetja soteske, se ponuja čudovit pogled na številne majhne in velike mostove. Slap Sopotniški šum je naravna zanimivost. (Vir in več informacij)

Soteska Čepa

Mlaka, pravljični travnik (Märchenwiese) na nadmorski višini 1.157 m ne velja le za »najlepši gorski travnik na avstrijskem Koroškem«, temveč tudi za enega najlepših alpskih travnikov nasploh. Lepota zatrepa doline je v pokrajinski posebnosti, saj skorajda raven alpski travnik po ozkem, strmem gozdnem pasu preide v navpične skalne stene Karavank. (Vir in več informacij)

Pravljični travnik

Jezerce (Meerauge) v dolini Poden je ustvaril ledenik v ledeni dobi. Leži v bližini gostišča pri Podnarju na nadmorski višini 1.052 m, okrog njega pa je speljana dobro zavarovana pot. Čudovito turkizno barvo vode ustvarjajo ilovica na dnu, sonce, čista voda in alge. Nastanek Jezerca sega v zadnjo ledeno dobo (pred 70.000 do 10.000 leti), t.i. würmsko ledeno dobo. Pripovedka pravi, da se je nekega dne tu čez s košnje vračal kmet Podnar s polno naloženo volovjo vprego in padel v jezerce. Ko je sam čez nekaj minut uspel priti na obalo, je lahko le nemočno opazoval, kako se voz s senom in voloma potaplja. Nekaj tednov kasneje so našli jarem voza, ki je plaval v Blejskem jezeru na drugi strani Karavank.

Jezerce

Ruševine gradu Straßfried - ime gradu nakazuje na njegovo lego in nekdanji strateški pomen. Straßfried leži na gozdnatem hribu na križišču ceste proti Italiji in cest iz Ziljske doline. Prvič je bil grad omenjen v pisnih virih kot „castrum Strazvrid“ leta 1279, ko je posestvo koroških vojvod prešlo v roke habsburškega kralja Rudolfa.

Gora svete Heme je visoka 842 m in leži na obrobju Karavank, zahodno od kraja Globasnica na jugu Koroške. Na planoti na vrhu se je do rimskih časov nahajalo keltsko svetišče. V poznoantični dobi je bila tu višinska naselbina s staro cerkvijo in dvema dvojnima cerkvama, zgrajenima istočasno v začetku 6. stoletja. Naselje je propadlo okoli leta 600. V srednjem veku so na vrhu zgradili romarsko cerkev. V Rozalski jami od baroka dalje častijo sveto Rozalijo, zavetnico proti kugi.

Rozalska jama - naravna jama je edinstvena v svoji pojavni obliki. Ogroža jo preperevanje, ki ga povzroča drevesni sestoj na zgornjem delu votline. Votlina ima posebno zgodovinsko vrednost v povezavi z nekdanjo naselbino Keltov in Rimljanov na gori svete Heme. Obstaja teorija (DI Gustav Zikulnig), da je odprtina v zgornjem delu jame nekoč služila za oskrbo z vodo propadlega mesta na vrhu gore. Ker se na začetku jame nahaja majhen izvir, iz katerega stalno teče voda, domnevajo, da so jamo v času, ko so na gori svete Heme živeli Kelti in Rimljani, zazidali, in od zgoraj naredili odprtino, skozi katero so jemali vodo.

Gora sv. Katarine s svojimi strmimi pobočji zavzema v vzhodni Podjuni pomembno mesto. V starejši halštatski kulturi (ca. 900-550 pr. Kr.) je imela celo dominanto vlogo, saj je bil tu sedež oblasti. V smeri Črneške gore se nahajati dve področji z gomilami iz halštatske dobe. Na vrhu gore kraljuje cerkvica Sv. Katarine iz leta 1404.

V kamnolomu na Obirskem iz skrajno trdega vulkanskega diabaza kopljejo droben pesek za gradnjo cest. Cesta je ozka, ima le en vozni pas, pogosto pa so nad njo previsne skale. Tik pod njo pa teče Obirski potok, ki si je skozi tisočletja izkopal ozko strugo. Na obeh straneh se dvigajo kvišku mogočne skalne stene. Geološka posebnost so blazinam podobne oblike iz ordovicija. (Vir in več informacij – Občina Železna Kapla-Bela)

Prav tako priljubljen izletniški cilj je Kapelčna gora na pobočju južno od Podgorij. Na polovici poti do vrha gore stojita ena zraven druge dve kapelici: manjša je starejša in jo je 24. oktobra 1731 posvetil osianski Abt Virgil. Kapelica ima lesen zvonik. Latinski napis »Maria in Exilio« pravi, da je posvečena Mariji v bedi, izgnanstvu. Večjo kapelico, blagoslovljeno leta 1751, pa je dala zgraditi premožna gospa iz Gradca: zaobljubila se je, da bo, če ozdravi, zgradila Božji materi Mariji kapelico, ki bo večja od obstoječe. Namesto da bi zamenjal staro kapelico z novo, pa je graditelj enostavno postavil večjo kapelico zraven prve, kakor stojita še danes. Nedaleč stran od obeh kapelic proti vzhodu pa se nahaja izvir, ki je pokrit z lesom iz leta 1767. Voda priteče iz strani kamnitega kipa v obliki Jezusa in naj bi bila po ljudskem prepričanju zdravilna. Veliko romarjev pride k temu izviru, ki ga imenujejo Vodica. (Vir in več informacij – Občina Šentjakob)

Dragoziče in Želuški zaliv
Da bi zagotovili varnost v primeru visokih voda v zajezitvenem prostoru elektrarne Bistrica-Bilčovs, so v Dravi izvedli poglobitvena dela z izkopavanjem sedimentov. Material, ki so ga izkopali pri tem, so v obdobju med leti 1999 in 2010 uporabili za ureditev nasipa za visoko vodo na območju »Želuškega zaliva« ter za oblikovanje bližnjega približno 13 ha velikega življenjskega okolja plitvih voda. Poleg medsebojno prepletenih območij plitvih voda, mulja in globokih voda, nudijo tukajšnji otoki, atoli, osamljene mlake ter ravni in strmi bregovi nov življenjski prostor številnim živalskim in rastlinskim vrstam. Zlasti za ptice ima »biotop plitvih voda« velik pomen, saj tu najdejo hrano, prostor za počitek ter valjenje. (Vir in več informacij – Občina Šentjakob)

Hajnževa pešpot je pešpot z vodnimi doživetji v občini Sele in je idealna izbira za družinski izlet. Od žage Male v kraju Sele - Zgornji kot hodite po obnovljeni mlinarski in žagarski poti čez lesene mostove in vijugaste gozdne poti navkreber do Gornikovega mlina, ki je urejen za ogled in kjer oživi preteklost. (Vir in informacije – Carnica Region Rosental)

Hajnževa pešpot

Ojstrc (Hochobir) je z 2.139 m mogočna gora, ki stoji sama na vzhodnem delu Karavank in predstavlja od daleč naokrog viden simbol Podjune. Že od nekdaj vzbuja zanimanje na račun svoje geografske lege, raznolike geološke zgradbe ter pisane palete številnih živalskih in rastlinskih vrst. Dolga stoletja je tu glavno vlogo igralo rudarstvo, danes pa so prisotni predvsem turistični, naravoslovni in planšarski interesi.

Razgled z Ojstrca

Olševa doseže svoj vrh na meji s Slovenijo. Na avstrijski zahodni strani se nahajajo t.i. Skalna vrata, ki jih odlikuje izrazita naravna lepota. Ko govorimo o Skalnih vratih, zveni enostavno. Ko pa vidimo pred očmi te monumentalne oboke, pod katerimi človeško bitje deluje kot neznaten delček, lahko vsaj približno spoznamo moč narave, ki je oblikovala veličastno stvaritev. Da pa lahko opazujemo to arhitektonsko naravno čudo, je potrebno nekaj plezalnih spretnosti. Preplezati moramo približno 50 m poti, ki je zaščitena z jeklenimi vrvmi.

Piškotki

Spletno mesto za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke.
Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.