Zavarovana območja
Zavarovana območja Slovenije so geografsko opredeljena območja in zavarovana z Zakonom o ohranjanju narave.
Zavarovana območja na avstrijskem Koroškem so območja, ki jih zaznamuje popolnoma neokrnjena narava, kjer domujejo redke ali ogrožene živalske in rastlinske vrste ali kjer se nahajajo redki in za raziskovalce zanimivi minerali, fosili ali kraški pojavi. Takšna območja, ki jih je vredno varovati, so z uredbo deželne vlade razglašena za naravne rezervate.
Naravni rezervat je obsežno naravno ali sonaravno območje, za katerega so značilni življenjski prostori, ki jih je vredno varovati, in/ali redke oziroma ogrožene živalske in rastlinske vrste. V ospredju prizadevanj je zaščita teh naravnih dobrin pred nedovoljenimi posegi.
Zavarovana krajina je območje naravne krajine s posebnimi značilnostmi, visoko estetsko in rekreacijsko vrednostjo.
Zavarovana območja v Karavankah
Krajinski park Topla
Tam, kjer se Karavanke na vzhodu prvič vzpnejo pod nebo, se pod mogočnim južnim ostenjem Pece razprostira alpska dolina enkratne lepote in privlačnosti – Topla. Zaradi svojih izjemnih naravnih lepot je zaščitena in ima status krajinskega parka. Dolino z vseh strani obdajajo obsežni, gosti smrekovi in macesnovi gozdovi, ki predstavljajo eno izmed najpomembnejših bivališč divjega petelina, saj tukajšnji izjemni gostoti te vrste, ne v Sloveniji in ne v Evropi skorajda ni primerjave. Še ne dolgo tega so v Topli opazili ogroženo vrsto metulja – gorskega apolona. V čistih vodah potoka Topla živijo postrv potočnica, rak koščak in potočne školjke, ki so zaradi svoje ekološke funkcije zavarovane živalske vrste. Celoten zaselek objema pet mogočnih visoko ležečih in osamelih kmetij. Izredno velike kmetije v Topli so pravzaprav kar majhni zaselki; etnologi jih imenujejo »celki«. Vse domačije so izraziti primerki kmečke alpske arhitekture s sledmi dimničnega izročila iz obdobja 16. do 19. stoletja. Več o parku si lahko preberete na naslednjih povezavah: 1, 2, 3, 4, 5.
Dovžanova soteska – naravni spomenik
Dovžanova soteska je ena izmed dobro obiskanih geoloških točk v osrčju Karavank. Skoznjo si je utrla pot gorska reka Tržiška Bistrica in v trdnih paleozojskih kamninah izoblikovala čudovito sotesko, skozi katero lahko pridemo le skozi več kot 100 let star predor. Nad sotesko se pnejo skalni stolpi, Kušpegarjevi turni. V njej je eno najbogatejših nahajališč permijskih okamnin na svetu. Na geološkem stebru v osrednjem delu soteske je predstavljena geološka zgradba širšega območja. Tu je speljana tudi Slovenska geološka pot. V Razstavno izobraževalnem središču Dolina nad sotesko si lahko med drugim ogledate zbirke kamnin in okamnin.
Ob reki je od Čadovelj do predora urejena sprehajalna pot, ki vodi mimo obnovljene Jamenšnikove sušilnice za lan in sadje. Na senčnih skalnih legah in karbonatnih tleh uspeva endemit Zoisova zvončica. V zavarovanem območju narave velja varstveni režim, ki so ga obiskovalci dolžni upoštevati.
Kisla (železna) voda pod Olševo - naravni spomenik
Studenec Kisla voda je značilen mineralni studenec s primesjo ogljikovega dioksida (CO2) in vsebuje veliko železa, zaradi česar je neposredna okolica izvira rjasto rdeče barve. Izvir je ob velikem tektonskem prelomu, ki loči Savinjske Alpe od Karavank, na meji med starimi paleozojskimi in triasnimi kameninami. Je blizu "Solčavske panoramske ceste" nad Klemenškom in Golarjem in je splošno znan. Objekt ima znanstveno-raziskovalno in turistično vrednost in je regionalnega pomena.
Klemenškov pekel – naravni spomenik
je eno najglobljih brezen v Sloveniji. Vhod v brezno je star požiralnik voda z nepropustnih kamnin, ki je dolg 5 m in širok 1,5 m. Brezno ima več stopenj in se konča v neprehodnih ozkih poševnih rovih. Globoko je 274 m. Nahaja se na pobočju Klemenčje peči (1188 m n.v.) pred Logarsko dolino.
Golarjev pekel – naravni spomenik
Je najglobje dosedaj znano brezno v Zgornji Savinjski dolini. Brezno je aktiven požiralnik in zbiralnik voda z nepropustnih kamnin pod Olševo. V več stopnjah se spušča do globine 317 m. Na koncu dobi rov značilno ozko meandrasto obliko. Raziskovanje je zelo oteženo zaradi slapov.
Poden in Vrtača – naravni rezervat
Naravni rezervat obsega konec doline in sosednja gorska pobočja doline Poden (Bodental). V sprednjem delu doline prevladujejo travniki in pašniki, proti koncu doline pa mrzlo jezero vpliva na rast subalpskega smrekovega sredi bukovega gozda. Območje je pomembno zaradi te klimatske posebnosti, po drugi strani pa tudi zaradi rastišča rastlinskih vrst, ki so sicer običajno razširjene na precej južnejših legah. Posebne vrste tega naravnega rezervata so na primer kranjski osat (Cirsium carniolicum), Sternbergov klinček (Dianthus sternbergii), plazeča sadrenka (Gypsophila repens) ali slanozor (Heliosperma).
Korte – naravni rezervat
Zaradi slabe dostopnosti so soteske naravnega rezervata Korte še vedno zelo neokrnjene. Na majhnem prostoru se stikajo življenjski prostori z najrazličnejšimi ekološkimi pogoji. Tu lahko najdemo rastline iz alpskega in subalpskega prostora poleg ilirskih vrst. Soteska, ki je zaščitena, predstavlja s svojimi bizarnimi apnenčastimi skalami divjo romantično pokrajino, skozi katero teče potok »Trögernerbach«. Pokrajinski privlačnosti se ima soteska zahvaliti prepletanju bukovega gozda in sive jelše, značilnih za višinske predele (ca. 700 m), ki ju na širokih območjih prekine pusto nerodovitno apnenčasto skalovje, ki sega do potoka.
Belska Kočna – naravni rezervat
Belska Kočna je visokogorska dolina v Kamniških Alpah in predstavlja najjužnejši konec avstrijske Koroške. Dolina leži na območju občine Železna Kapla-Bela/Eisenkappel-Vellach, skoznjo pa teče potok Bela. Od leta 1959 je zaščitena kot naravni rezervat. Belska Kočna je poznana tudi po svojih južnoalpskih rastlinskih vrstah. Tu lahko opazujemo cvetice vseh letnih časov v enem dnevu. Ko se stali mehek sneg v krnici, pridejo na dan nežne pomladne cvetlice; v nižjih legah se že kaže bujno poletno rastje in v dolini cvetovi, ki oznanjajo prihajajočo jesen.
Bekštanjsko barje – naravni rezervat
Bekštanjsko barje je zaščiteno kot naravni rezervat od leta 1984 in obsega 74 hektarov površine. Bekštanjsko barje je preostanek plitvega močvirja na zahodu Baškega jezera. Gre za pomemben življenjski prostor in območje, kjer valijo in počivajo ptice. Poleg tega tu lahko opazimo nekatere redke velike metulje ter velike in male kačje pastirje.
Naravni rezervat Dobolje in zaščiteno območje Baško jezero
Baško jezero se polni s potoki, ki pritečejo s Karavank in s seboj prinesejo prod. Okrog jezera lahko najdemo aluvialne ravnice z deloma naravno vegetacijo v različnih stanjih rasti. Na zahodni obali Baškega jezera se pojavljajo območja prehodnega barja in fragmenti (manjša razdrobljena območja visokega barja) ter manjši kompleksi močvirnatega jelševega gozda. Za vzhodno obalo so značilna apnenčasta plitva močvirja. Naravni rezervat Dobolje zaznamujejo predvsem močvirnati jelševi gozdovi.
Zavarovano območje Aichwald
Kot v hribovito pokrajino položeno leži jezero Auchwald, ki ga obdajajo aluvialne ravnice, travniki in gozdovi. Obalni deli majhnega jezera so močvirnati, tu raste trsje in različne vrste šašja. V jezeru lahko najdemo blatnike, omeniti pa je treba tudi potočnega raka.