Spoznaj Karavanke
Karavanke so gorska veriga, po kateri teče meja med Slovenijo in Avstrijo in z dolžino 120 km predstavljajo enega najdaljših grebenov v Evropi. Ker se tako obsežno in zelo raznovrstno območje ne da opisati na kratko, v nadaljevanju sledi malo daljši tekst o najpomembnejših geoloških in geomorfoloških značilnosti, o rastlinskih in živalskih vrstah ter poselitvi in gospodarjenju v Karavankah.
Preberite si spodnje besedilo in spoznajte Karavanke, raziščite še ostale naslove na tej spletni strani, ki se stalno dopolnjuje in nadgrajuje, ter seveda vabljeni, da obiščete Karavanke in jih doživite!
V geološkem pogledu so Karavanke nekdanji del afriške celinske plošče. Zadnji dvig Karavank se je začel pred okrog 23 milijoni let in še vedno traja. Ob trku med afriško in evrazijsko celinsko ploščo je pred tem odloženo starejše zaporedje sedimentnih kamnin močno stisnilo in dvignilo visoko v gorsko verigo. Kamnite sklade sta zaoblila in preoblikovala v današnjo razgibano podobo pokrajine led in erozija. Sledove poledenitev najdemo na več območjih, med njimi tudi v dolini Završnice, ki je oblikovana v značilni obliki črke U.
Pod strmimi pobočji grebenov iz mezozojskih apnencev so nastala obsežna melišča, med katerimi so največja pod ostenji Begunjščice. Gorato območje se prepleta z gorskimi rekami soteskami in slapovi. Greben Karavank gradijo predvsem mezozojski apnenci.
Planine in zaselki so nastali na manjših uravnavah. Kadar tu naletimo na mokrotna tla in izvire, ti običajno kažejo, da so v podlagi vododržne paleozojske kamnine. To so kremenov konglomerat, peščenjak in skrilavi glinovec. S konglomeratom in peščenjakom so gradili, oblagali pražilne peči in plavže ter iz njih izdelovali mlinske in brusne kamne.
V Karavankah je posebnost voda, bogata z ogljikovim dioksidom in raztopljenim kalcijevim karbonatom. Na površju iz vode uhaja CO2, ki ga delno porabijo rastline za fotosintezo. Kalcijev karbonat pa se zaradi kemičnega neravnotežja izloča ter useda na okoliške mahove in rastline. Nastanejo tanke prevleke, ki tvorijo luknjičavo kamnino - lehnjak. Na Zgornjem Jezerskem, v bližini kmetije Spodnji Virnik, nastaja eno najlepših lehnjakovih pobočij, ki je uvrščeno v naravno dediščino Karavank.
Kamnine spremljajo orudenja, med katerimi je bilo za pridobivanje najpomembnejše železovo sideritno orudenje nad Jesenicami in živosrebrovo v Podljubelju. Sem je privabilo rudosledce, rudarje in fužinarje. Danes nas na nekdanje rudarjenje spominjajo le še delno ohranjeni rudarski objekti in ostanki rudniških odvalov.
Menjavanje karbonatnih in nekarbonatnih kamnin in s tem različnih tipov prsti je eden od razlogov za biotsko pestrost Karavank. Pestrost življenja v morju starega zemeljskega veka pa dokazuje najdba številnih vrst paleozojskih ramenonožcev v Dovžanovi soteski.
Karavanke poraščajo strnjeni gozdni sestoji. Zaradi razlik v nadmorski višini je značilna njihova višinska razporeditev. V dolinah se pojavlja listnat gozd, nad njim iglavci, sledi pas ruševja in macesna ter predeli alpskih trat in pašnikov. Iz naravovarstvenega vidika so v Karavankah pomembni ilirski bukovi gozdovi, ki so posebnost v Evropi in zato sestavni del območja Natura 2000. V bukovih gozdovih živi tudi zanimiv hrošč alpski kozliček. Svoj zarod zalega v odmrlo lesno maso v gozdu. Zato je pomembno, da je svež, posekan les pospravljen iz gozda pred tem, ko samica odloži vanj jajčeca. Drugače bi z lesom odpeljali tudi zarod, ki bi bil najverjetneje uničen pri nadaljnji obdelavi.
Zaradi načina gospodarjenja, predvsem izsekavanja za potrebe rudarjenja, fužinarstva in oglarjenja, so bili v preteklosti prvotni gozdovi ponekod izsekani, nato pa zasajeni s hitrorastočo smreko. V zadnjih desetletjih se delež bukve povečuje in s tem se izboljšuje naravno ravnovesje.
Z železarstvom in naravo Karavank je povezana zgodba bratov Žige in Karla Zoisa. Manj znani Karl Zois je bil botanik. Na svoji pristavi v Javorniškem Rovtu nad Jesenicami je uredil parkovni nasad, namenjen predvsem oddihu, ki je še danes prijetna izletniška točka; in od tu je zahajal v višje predele Karavank, ki so še danes naravni botanični vrt. Po njem sta poimenovani Zoisova vijolica in Zoisova zvončica.
Zgodaj spomladi sonce ogreje južna pobočja Karavank in kmalu v nižjih predelih vzcvetijo prve znanilke pomladi. Nekoliko kasneje, v začetku maja, postopno prekrijejo bele dišeče gorske narcise senožeti, planine in negnojene travnike vse od Dovške Rožce do že zaraščajočih pobočij pod Struško planino. Zdi se, da je naravo tu znova pobelil sneg. Zacvetijo še orhideje (bolj znano ime zanje je kukavica), ki se ponekod pojavljajo skupaj z narcisami. V Karavankah so pogoste bezgove kukavice, ki imajo cvetje lahko rumene ali rdečkaste barve.
Na vlažnih negnojenih travnikih nad Dovjim in Jesenicami lahko opazimo majhno vijoličnocvetno navadno mastnico. Ime navadna ima izvor v latinskem imenu vulgaris, vendar je precej redkejša od belo cvetoče alpske mastnice, ki raste tudi na skalnih travnikih. Mastnica je mesojeda rastlina in se hrani neposredno z živalmi, predvsem mušicami. Lepijo se na liste, ki so polni žlez in izločajo prebavne sokove.
Ponekod na gozdnih robovih, med dolino Belce in Ljubeljem, v juniju cveti največja slovenska in tudi evropska orhideja lepi čeveljc. Poznamo jo še pod imenom Venerini čeveljčki ali Marijini šolnčki. Zaradi trganja cvetja je bila ogrožena že v začetku prejšnjega stoletja in zavarovana med prvimi rastlinami pri nas. Zaradi spremenjenega načina gospodarjenja, gnojenja in posegov v naravo se zmanjšuje število mest in primerkov lepega čeveljca.
Pomlad obišče naravo nad gozdno mejo šele konec maja. Takrat postanejo skalni travniki prekriti s preprogami cvetja, čeprav v mraziščih še vedno leži sneg. Skoraj še v snegu požene cvetove navadni alpski zvonček. Na tankem steblu mu zacvetita vsaj dva kimajoča cvetova. Modrega cvetja Clusijevega svišča in rumenega jegliča skoraj ne moremo zgrešiti.
Zrak v opoldanski vročini se napolni z brnenjem žuželk. Metulji, znanilci neonesnažene narave neutrudno nabirajo hrano. V poletju se jim bo pridružil evropsko pomemben predstavnik - Lorkovičev rjavček ter črtasti medvedek, ki je razširjen na celotnem območju Karavank do gozdne meje. V tišini se nam razkrijejo in pokažejo skriti prebivalci Karavank. Ko se pomlad prevesi v poletje, pod Stolom zacveti močvirski meček.
V nižjih predelih Karavank nas lahko v poznih večernih in nočnih urah, v pozni pomladi in poletju, preseneti netopir mali podkovnjak. S preučevanjem teh nenavadnih bitij biologi odkrivajo njihovo skrivnostno nočno življenje.
Z opazovanjem narave se z zanimanjem ukvarjajo tudi učenci. Odkrivanje skrivnosti narave in upoštevanje zahtev za preživetje je izjemno pomembno za ohranjanje pestrosti živalskih in rastlinskih vrst. Pestrost tega območja so sooblikovali tudi ljudje, ki še danes živijo in gospodarijo na tem območju. Bogastvo raznolikosti in gostoljubnost prijaznih ljudi vabita k nepozabnim doživetjem - to so Karavanke.
